»Namesto da bi nas deportirali takoj, nas pustijo upati več mesecev. Ravno ko se sprostimo, da smo končno na varnem, nam vročijo odločbe za deportacijo.«
»Kako je to sploh mogoče? Mar nismo že dovolj pretrpeli? Zakaj ne moremo najti varnosti v Sloveniji za ljudi, ki so jim bile kršene najosnovnejše pravice, ki so bili poškodovani in trpinčeni. Ministrstvo nas hoče vrniti v ta pekel. Vrniti hoče celo družine z majhnimi otroki, bolne in poškodovane. Vsi vemo, da na Hrvaškem ni pravičnega azilnega postopka. Kaj lahko sploh storimo, če nas vrnejo? Deportacija na Hrvaško je za nas kot smrtna obsodba.«
»Ni sprejemljivo, da pravijo, da je zdaj na Hrvaškem vse drugače, ker so vstopili v schengensko območje. Iz lastnih izkušenj vemo, da ravnajo še vedno enako, Hrvaška nima funkcionalnega azilnega sistema. Hrvaška policija je do beguncev nasilna.«
»Žepnina, ki jo prejemamo za stroške, znaša le osemnajst evrov. Simbolična vsota, ki z leti ostaja nespremenjena. Zagotovo se zavedate, da to ni dovolj za dostojanstveno življenje v vaši državi. S temi osemnajsti evri ne moremo kupiti niti najosnovnejših potrebščin, vsota ni bila določena z upoštevanjem kakršnih koli realnih cen, niti se ne spreminja z inflacijo.«
